Zanimivosti Dopisni križemkražem Zapisniki Rezultati

... je ameriški astronavt, častnik in fizik slovenskega rodu. Čestitke, Tomaž!

KONČNO STANJE

(Prebold, 16. 3. 2024)

Fado. Beseda kot asociacija. Na nekaj lepega, najbrž mnogokrat doživetega. Za mnoge prekratka, malo vredna. A ne za uživačko v besedah križemkražma. Bravo, Breda! Ker tak je bil tudi legenda Janez, oni, Jankovič, neumorni, nepozabni, strastni zbiralec v križemkražmu še nezapisanih besed. Neponovljiv. Zato nikoli ni bil »prva liga«, ker mu je bila lepa, nova beseda, beseda za v zbirateljski album, skoraj več vredna kot zmaga. In je po turnirju vselej poklical: Peter, a veš da sem zapisal sedem novih besed?! Bravo Simona, ki je vmes doživela Wrightov ratinški polet(ek) in znova trdo pristala na tleh. A vztraja, se uči, se vrača, verjame, je boljša. Bravo Marica, ki pooseblja zvestobo in navduševanje. Bravo Gorenjke, Nada, Stanka, Julijana, s katerimi se šele prične dobra udeležba in ki so se tokrat vse prvič vpisale na letošnji seznam najdaljših. Bravo Milenči, rešiteljica, pridružena v pravem trenutku, ko se nam je »sesul« vranski Slovan. Bravo Nataša, zadnja ženska zmagovalka turnirjev, pa Marinka, mojstrica stare šole. Smo naštevali zgolj ženske? Sledijo Drago, dopisni kralj, mlajši Peter, novodobni Nimrod najdaljših, Grega, velemojster, … Prav on je dvakrat zapored premagal zmagovalca turnirja, a vselej ostal v njegovi senci. Bravo vsi, ki jih tokrat ni bilo, a jim križemkražem pomeni pot in sopotništvo z vsemi omenjenimi. Ampak, se še spominjate legendarne Deje kako je bentila, ko ni dobila črk ali ko je prejela porcijo v obliki najdaljše? Neponovljiva je bila, ko sem ji na ploščo postavil njo samo, Dejo Filipan. Pihala je od jeze in ni mogla verjeti kaj vidi, najraje bi negirala samo sebe. Ali pa legenda, Jože Berdon. Ko je imel slab turnir, ko ga je premagala nižje postavljena igralka pa sploh, ga od razočaranja in jeze na kak naslednji turnir ni bilo. Poznamo tudi dandanes, ko puntanje in zamere redčijo vrste, ne samo za turnir, dva, tudi za celo sezono, več njih. Ni vredno. Saj je samo križemkražem. Ko ga odmislimo, smo drug drugemu ljudje, prijatelji, … Neprecenljivo. A je bilo v Preboldu tokrat simpatično (morda za marsikoga tudi moteče) slišati glasno bentenje Petra H. nad črkami, tudi s kakšno sočno. Zakaj? Ker ga niso marale, povsem uročile so se mu, tudi ob dveh zamenjavah. Ob koncu partije se je jezen, še vedno besedno rohneč, odpravil na teraso gasilskega doma, sodnik Bojan pa je v tistem trenutku v šali navrgel najbolj primerne in nadvse simpatične besede: »Daj, naj gre nekdo zraven njega, da se ne bo vrgel čez ograjo«. In še: »Pa pokliči kaj domov!« Bravo, Bojan! Marinka ga je med partijo, ki je njej seveda tekla kot po maslu, mirila in vzpodbujala: Glej, pa saj imaš devetico. Sledil je zelo pomenljiv Petrov odgovor: »Pa kaj bom z devetico! Če ni desetka, ni nič!« Peter se je v nekaj sezonah iz nepoznavalca križemkražma razvil v igralca izjemnega kova in mojstra najdaljših besed. V slednjem storilnostno naravnanega? Kajti samo s »ta dolgimi« se ne zmaguje, ne vedno, najdaljše besede so le del križemkražemskega mojstrstva in poti do zmag. Ko umanjkajo, je potrebno moč igre iskati in iztisniti drugje, v taktiki, skritih pozicijskih koridorjih, gradnji njih, najbolje v točki več na koncu. Ne izide se vedno, a je vselej dovolj. Občasno je potrebno sprejeti tudi usodo trenutka. Zato je v črke na nek način potrebno verjeti, jih znati sprejemati in se jim prikloniti v izziv, ko so dobre ali slabe. Tudi tega se je potrebno naučiti. Črke so preprosto kot religija: sami si jih odbiramo v pot.

Društvo KRIŽEMKRAŽEM © 2007

Coding · Matjaž Hladnik
Design · Luka Cvrk